You are here

V Utrechtu prebivalci sami vzdržujejo park

22 December 2017

Javni prostori so pomembni za kakovost življenja v mestih. Lokalne uprave zato vlagajo v ustvarjanje kakovostnih prostorov s procesi, ki jim rečemo placemaking. Placemaking je ustvarjanje in oblikovanje javnih prostorov s participativnimi procesi, s katerimi se vrednost teh prostorov za prebivalce povečuje. Resničen izziv pa je dolgoročno ohranjanje tako dosežene kakovosti prostorov, zlasti v času varčevanja. Zato se vse bolj kaže potreba po novih pristopih k placekeepingu, vzdrževanju prostorov.

Kako vključevati prebivalce v dolgoročno upravljanje javnih prostorov?

Vzdrževanje prostorov tako postaja ključen koncept načrtovanje in oblikovanja mest. Nicola Dempsey, predavateljica na oddelku za krajinsko arhitekturo na Univerzi v Sheffieldu v enem od svojih člankov tako piše o vzdrževanju: »Gre za zagotavljanje, da se po procesu, v katerem se ustvarja večja vrednost kraja – potem ko se, na primer, uredi otroško igrišče ali se prenovi trg – kakovost tega prostora dolgoročno ohrani. Zdi se nam, da se to enostavno zgodi, vendar izkušnje kažejo, da pogosto ni tako. Ogledali smo si več primerov po vsej Evropi in ugotovili, da upravljanje s prostorom po prenovi ni vedno zagotovljeno.«

Ideja vzdrževanja je zelo preprosta: če želimo ustvariti javne prostore, ki bodo dlje časa priljubljeni, moramo o vzdrževanju razmišljati od vsega začetka. Kakšen je sicer smisel vlaganja v njihovo prenovo ali ureditev?

Javni prostori krepijo kakovost življenja

Temelj obojega, urejanja in prenove prostorov ter njihovega vzdrževanja, je prepričanje, da javni prostori v mestih izboljšujejo kakovost življenja uporabnikov, ali kot kaže URBACT omrežje USER, da so odprti prostori ključni za prijetno življenje v mestu. Javni prostori lahko obogatijo družabno življenje in prispevajo k zdravju ljudi z zagotavljanjem prostora za druženje, sproščanje in zabavo. Omogočajo športne aktivnosti in uživanje v naravi. Ko postane soseska bolj prijetna za življenje, bodo sledila podjetja in izboljšala se bo celotna gospodarska slika območja. Te koristi je mogoče utrditi z vključevanjem prebivalcev v procese urejanja in prenove prostorov, v placemaking procese.

Nevzdrževani javni prostori lahko povzročijo nazadovanje cele soseske

Upravljanje z javnimi prostori je tradicionalno naloga lokalnih uprav. Z vse večjim pomanjkanjem javnih proračunov pa lahko postane vzdrževanje kakovostnih javnih prostorov resen izziv za mesta. Zaradi slabega vzdrževanja jim kakovost in vrednost (objektivna in subjektivna, v očeh uporabnikov) padeta. To je lahko začetek nazadovanja nekega kraja, ki ga je težko ustaviti. Če se zaradi pomanjkanja popravil in vzdrževanja začne kazati škoda, se poveča verjetnost za vandalizem in deviantno vedenje.

Kako lahko mesta in občine spodbujajo angažma prebivalcev

»Presenečeni smo bili, da lahko preprosti ukrepi močno spremenijo način rabe javnega prostora,« pravi mestni uslužbenec iz Rige, eno od mest, ki je vključeno v omrežje USER. Kaj če bi preprosti ukrepi poenostavili življenje lokalnih uprav pri vzdrževanju prostorov?

Mattijssen s sodelavci se v svojem članku osredotoča na vključevanje prebivalcev v dolgoročno vzdrževanje zelenih površin, kot so parki in občinski vrtovi. Na podlagi treh študij primerov evropskih mest so oblikovali priporočila za občinske in mestne uprave. Predvsem priporočajo spodbujanje soupravljanja z zelenimi površinami, ki jih je mogoče doseči z nasledjima ukrepoma.

- Zagotavljanje dolgoročnih najemnih pogodb za zemljišča – lokalne uprave navadno oddajajo zemljišča projektom, ki jih vodijo prebivalci, za krajša obdobja, kot je eno leto. Negotovost za prebivalci ni dobra, saj razvoj stabilne organizacije takšnih prostorov, ki temelji na prostovoljstvu, zahteva čas.
- Zagotavljanje virov za vzdrževanje: medtem ko mesta in občine veliko vlagajo v placemaking, prenovo in urejanje prostorov, občutno manj virov zagotavljajo za podporo pri vzdrževanju. Za vzdrževanje parkov ali vrtov je lahko že minimalna podpora v obliki primernega vrtnarskega orodja v veliko pomoč.

Izkušnje Utrechta kažejo, da so za uspešno dolgoročno vzdrževanje prostorov s strani prebivalcev pomembni stabilni pogoji in podpora občine.

Utrecht je nizozemsko mesto, nedaleč od Amsterdama, v gosto poseljeni regiji, tako da v samem središču mesta stanuje več kot 300.000 ljudi. Soseska Wittevrouven je ena najlepših v Utrechtu, znana je po ozkih ulicah in vrtovih z vrstami tipičnih nizozemskih opečnatih hiš. Danes je ena bolj uglednih sosesk z urejenimi potmi in veliko zelenja, in kar težko si je predstavljati, da je bila zgrajena kot soseska za industrijske delavce. V sedemdesetih in osemdesetih, ko so se podjetja in industrija preselili drugam, so se dvorišča, namenjena tej dejavnosti, izpraznila. Nekatera so bila močno onesnažena in jih je bilo treba najprej očistiti.

V enem od teh dvorišč danes deluje De Bikkershof, eden najstarejših samoupravnih vrtov na Nizozemskem. Do sedemdesetih se je dvorišče uporabljalo kot garaža in mlekarna. Ko se je industrija umaknila, je občina kupila zemljišče in naprej sanirala onesnaženo zemljo. Ko so se odločali, kaj storiti s tem »novim« koščkom zemlje, so imeli občina in prebivalci okoliških hiš povsem različne predstave o novi rabi. Občina je imela v mislih običajno rešitev – ureditev poti z nekaj zelenja – prebivalci pa so sanjali o ekološkem vrtu. Nazadnje jim je le uspelo prepričati občino, da poskusijo s predlogom prebivalcev in De Bikkershof je leta 1986 uradno začel z delovanjem.

Danes De Bikkershof ponuja prostor za različne aktivnosti in tipe vrtnarjenja – od zelenjavnih vrtov, do naravnih vrtov, travnika s sadnim drevjem, malih živali in otroškega igrišča. Posebnost tega vrta je velik angažma uporabnikov. Ne samo da so s prenovo in rabo prispevali k vrednosti tega kraja, tudi vzdržujejo ga. Zemljišče sicer pripada občini, vzdržuje pa ga skupina ljudi iz soseske. V letu 1986 je bil De Bikkershof eden prvih projektov v državi, pri katerem je upravljanje javne zelene površine prevzela skupna prebivalcev, in to uspešno, kar dokazuje 30 obstoja.

Kako deluje?

Dobra novica je, da je precej enostavno. Skupina ima svet, sestavljen iz štirih ljudi, ki ima pregled nad vzdrževanjem celotnega vrta. Prebivalci okoliških hiš pa si razdelijo praktične naloge: vrtnarjenje in vzdrževanje, hranjenje živali ter skrb za jutranje odpiranje in večerno zapiranje vrta. Nekajkrat na leto se vsi zberejo na skupnih delovnih akcijah, na katerih se spopadejo z večjimi opravili, kot je obrezovanje drevja in priprava na zimo. Na nekaterih od teh akcij je prisoten vrtnar, ki ga plača občina. Zunanji vrtnar ne prevzema dejanskih opravil, ampak skupino podpira s svojim znanjem, odgovarja na strokovna vprašanja in svetuje, kako naj ravnajo z rastlinami in vrtom v prihodnje. Poleg te finančne podpore je skupnostni vrt uspel pridobiti tudi nekatere druge pomoči. Preostanek projekta financirajo z oddajanjem nadstrešnic za kolesa pri vhodu v vrt (te so na Nizozemskem zelo dragocene) in posameznih vrtičkov.

In občina?

… je bila dovolj pogumna, da je preizkusila ta model. S časom so se v Utrechtu pojavili številni podobni projekti in občina jih tudi uradno podpira. Uradna usmeritev mesta je namreč, da prebivalci sodelujejo pri oblikovanju in upravljanju javnih prostorov. Kako in koliko pa se še vedno rešuje od primera do primera.
Če vas zanima več o vzdrževanju prostorov, lahko obiščete spletno stran the place keeping group, kjer boste našli veliko primerov in več informacij. Vse informacije o vrtu De Bikkershof in drugih zelenih projektih v Utrechtu najdete v tej publikaciji.

Originalni članek: Maike Schmoch, From place-making to place-keeping?