Richard Louv v svoji knjigi Zadnji otrok gozda definira sindrom pomanjkanja stika z naravo pri otrocih. Opaža, da imajo otroci, ki živijo v mestu, omejen dostop do proste igre v srcu narave, kar negativno vpliva na njihovo psiho, sposobnost koncentracije, motorične sposobnosti in fizično kondicijo. Naravna igrišča so protistrup za te težave.
Takšna igrišča so narejena iz naravnih materialov, s čimer podpirajo princip večsenzorne interakcije: stimulirajo nas s svojimi barvami, vonji, zvoki, raznovrstnimi materiali ali razgibanim površjem. Naravna igrišča omogočajo ustvarjalno, prosto igro in tesen stik otrok z naravo, da dobijo neposredne izkušnje v naravi, na ravni celotnega mesta pa ustvarijo tudi dodaten, privlačen prostor v ozelenjenem okolju.
Prostor za domišljijo
Običajno igrišče je ponavadi pravokotne oblike, brez kakršnega koli zelenja, izravnano, z umetno podlago in opremljeno z modularnimi igrali in opremo iz kataloga. Te lastnosti pogosto vodijo do prekomerne obsijanosti – tovrstna »puščavska« igrišča brez sence v vročih dneh samevajo, saj se v takšni vročini ni mogoče zabavati in igrati. Sintetična podlaga zmanjšuje raven kisika v zemlji in preprečuje naravno absorpcijo vode; poleg tega takšna tla hitro preperijo in potrebujejo drage zamenjave. Nenazadnje tako strogo oblikovana pravokotna igrišča, opremljena z igrali z eno samo funkcijo, hitro postanejo dolgočasna za otroke, ki za razvoj potrebujejo stalno nove dražljaje.
Za razliko od standardnih igrišč pa v poljskem Poznanju promovirajo območja, ki bolj kot na igrišče spominjajo na vrt. Takšna igrišča so polna zelenja, dreves in grmovnic, ki ustvarjajo naravno senco in prijetno mikroklimo, imajo pa tudi naravno podlago, ki zemlji omogoča, da zadržuje dragoceno vodo in je bolj zdrava za otroke, ki se sprehajajo po njej. Območja za igranje iz naravnih materialov, kot je na primer vzpetina ali drevesno deblo, nikdar ne postanejo dolgočasna, saj nimajo ene točno določene funkcije in s tem spodbujajo otroško domišljijo.
V naravnem igrišču standardno igriško opremo dopolnjujejo naravni elementi. Umetno podlago zamenjamo za naravno različico iz zemlje, peska ali trave. Otroci imajo na razpolago vrtne elemente iz različnih materialov, kot so kupi zemlje ali potke z robniki iz drevesnih vej, elementi žive vegetacije: labirint iz grmovnic, kolibo iz živih vej ali potke za aktivnosti, narejene iz drevesnih debel in hlodov. Poleg tega se lahko otroci tudi prosto igrajo, na primer da uporabijo pesek in vodo za tako imenovano »blatno kuhinjo«. Pomemben sestavni del takšnih igrišč so območja za zasajanje rastlin in opazovanje žuželk, kot so zelene gredice, grmičevje z užitnimi plodovi in hoteli za žuželke. Nekatere elemente je mogoče posebej zasnovati, na primer leseno ploščad ali steno z oknom za interaktivne igre. Območje dopolnjuje še majhna vrtna arhitektura/oprema – klopi, mize, paviljoni. Pomembno je omeniti, da je uporaba naravnih elementov na igriščih pogosto občutno cenejša kot nakup modularnih igral in opreme ali uporaba umetne podlage, saj ponuja širok razpon možnih postavitev.
Blatna kuhinja na vrtu vrtca št. 87 v Poznanju, Piotr Bedliński, vir: mesto Poznanj
Inovativnost na državni ravni
V mestu Poznanj so bila v obdobju 2016–2018 zasnovana in postavljena tri naravna igrišča na vrtovih vrtcev št. 42, 46 in 87, in sicer v okviru pilotnega projekta »Aktivne metode predšolskega izobraževanja« pod vodstvom Urada za koordinacijo projektov in urbano revitalizacijo mesta Poznanj. Navdih za te aktivnosti so bili študijski obiski berlinskih vrtcev, ki so potekali v okviru mednarodnega projekta YALE v obdobju 2013–2015. Cilj projekta je bil odkrivati in preizkušati inovativne rešitve v razporeditvi prostorov v vrtcih. Pri tem podvigu je bil pomemben partner Instytut Małego Dziecka im. Astrid Lindgren, združenje strokovnjakov na področju predšolskega izobraževanja. Snovanje vrtov je bilo zaupano krajinski arhitektki Anni Komorowski iz biroja pracownia k., specialistki za zasnovo naravnih igrišč. Snovanje vrtov je potekalo po načelih participacije: izvajalci so se o konceptualni zasnovi posvetovali tako z zaposlenimi v vrtcu kot tudi s tistimi, ki so jim vrtovi namenjeni, z otroki. Posledično so bile rešitve, oblikovane v okviru projekta, inovativne ne le na ravni mesta Poznanj, temveč tudi na ravni celotne države.
Med izvedbo projekta so uporabniki (predvsem starši otrok) izrazili določene pomisleke glede varnosti in nevarnosti, da se bodo otroci umazali, prišli v stik z žuželkami ali bodečimi rastlinami. Da bi razblinili te strahove in promovirali idejo »naravnega igrišča«, je mesto izvedlo vrsto izobraževalnih in promocijskih aktivnosti. V okviru projekta je bila izdana publikacija »Vrt v vrtcu. Vodič« s praktičnimi nasveti, kako postaviti vrt v vrtcu in opisi primerov, ki so bili izvedeni v okviru pilotnega projekta. Novembra 2018 je potekal seminar »Naravna igrišča na vrtovih vrtcev«, ki je gostil strokovnjake iz biroja pracownia k., Centra za nadzor igrišč ter direktorje vrtcev. Ti so udeležence navdušili za projekt in razblinili njihove strahove v zvezi z varnostjo tovrstnih rešitev. Poleg tega se bile leta 2019 organizirane štiri delavnice za predšolsko osebje, na katerih so se direktorji vrtcev in vzgojitelji preizkusili v snovanju lastnih vrtov v vrtcu po vzoru naravnih igrišč. Posledično so se za naravna igrišča začele zanimati tudi druge izobraževalne ustanove in celo upravni odbori stanovanjskih naselij ter njihovi stanovalci.
Krog za sestanke v vrtcu št. 46 v Poznanju, Piotr Bedliński, vir: mesto Poznanj
Prizadevanja se nadaljujejo
Mesto Poznanj se je odločilo še naprej razvijati koncept naravnih igrišč. V okviru medsektorskega sodelovanja Urada za koordinacijo projektov in urbano revitalizacijo in Sektorja za šolstvo je vzniknil podporni program za vrtce, ki je bil izveden v obdobju 2019–2020. Program je 20 vrtcem podelil subvencije za posodobitev vrtov ter podporo v obliki sodelovanja s krajinsko arhitektko. Ta je pripravila podrobno analizo potreb vrtcev in na podlagi te zasnovala projekte za razvoj vrtov v vrtcih po vzoru naravnih igrišč. Sledile so delavnice za osebje vrtca, na katerih jim je bila ideja predstavljena. Z razpoložljivimi sredstvi je bilo sicer mogoče izpeljati le del aktivnosti, a sam projekt je vrtcem omogočil, da bodo v prihodnjih letih pridobili dodatna sredstva za stalne izboljšave prostora. Poleg tega je 41 vrtcev v Poznanju od mesta dobilo kar 178 ekoloških demonstratorjev, tj. vrtnih mikroinštalacij za okoljsko izobraževanje, kot so na primer miza, posajena z vegetacijo in koliba iz živih vrbinih vej. Postopek zasnove, delavnice in del ekoloških demonstratorjev je financiral projekt CONNECTING Nature v okviru okvirnega programa EU Horizon 2020. Poleg tega je Urad za koordinacijo projektov in urbano revitalizacijo pridobil nepovratna sredstva od Regionalnega sklada za okoljsko zaščito in upravljanje vod za dodatno razširitev koncepta ekoloških demonstratorjev.
Potka na vrtu vrtca št. 46 v mestu Poznanj, Piotr Bedliński, vir: mesto Poznanj
Katarzyna Bogdańska-Głuchowskađ
Dominika Dymek, Urad za koordinacijo projektov in urbano revitalizacijo, Mestna hiša Poznanj
Prevod: Živa Malovrh
Povezava do izvirnega članka: https://urbact.eu/natural-playgrounds-poznan
